Vir: Dnevnik, 10.12.2011, avtor: dr. Natalija Vrečer

Dandanes pogosto slišimo, da ne poznamo prave alternative kapitalizmu, čeprav smo z njim vedno bolj nezadovoljni, kar dokazujejo med drugim tudi demonstracije v Sloveniji in nekaterih drugih državah. Nezadovoljni smo bili tudi s socializmom, ki smo ga zamenjali z (divjo) obliko kapitalizma. Postavlja se torej vprašanje: kako naprej?

Primere dobrih praks najdemo med alternativnimi ekonomskimi modeli po svetu. Enega izmed njih je oblikovala španska korporacija Mondragon, ki je bila ustanovljena že leta 1956 in še danes uspešno deluje. Tudi na ekonomsko krizo se je Mondragon dobro prilagodil in ohranil konkurenčnost ter dobičkonosno poslovanje tudi v zadnjih letih. V lanskem letu jim je mednarodna prodaja v primerjavi z letom 2009 porasla za 13,3 odstotka.

Za korporacijo Mondragon je značilno, da so delavci tudi lastniki korporacije. Načela, po katerih deluje, so demokratična, temeljno načelo je en delavec, en glas. To pomeni, da glas delavca šteje toliko kot glas menedžerja. Po tem egalitarnem načelu vsi delavci izvolijo upravni odbor, consejo rector. Tako so vsi delavci udeleženi pri odločanju. Vsaka kooperativa ima dvojno strukturo, ki temelji na tehničnih in demokratičnih procesih. Tehnična struktura zagotavlja, da ima kooperativa na voljo ekspertno in drugo znanje, povezano s proizvodnjo, demokratična struktura pa zagotavlja, da se vedno udejanjajo načela transparentnosti in participacije.

Poleg velikega poudarka na inovacijah je eden izmed ključnih elementov rasti tudi neprestano ponovno vlaganje dobička. Pogosta praksa je, da polovico od 70 odstotkov dobička po plačilu davkov namenijo rezervnemu skladu kooperative, polovico pa delavcem kot kapital. Cilj je, da čim več dobička ostane v kooperativi, zato gre zgolj 10 odstotkov dobička ven iz korporacije; delavci dobijo dobiček izplačan, ko se upokojijo ali če prostovoljno zapustijo Mondragon, ali pa ga dediči prejmejo ob smrti delavca. Te zadeve ureja zakonodaja.

Solidarnost je za korporacijo Mondragon pomembna vrednota. V času recesije jim zaradi solidarnosti ni bilo treba odpuščati, saj so nekatere delavce prezaposlili v drugo kooperativo, poleg tega si kooperative med seboj ekonomsko pomagajo. Od nastopa recesije je službo izgubilo zgolj nekaj delavcev za določen čas, večino so jih kmalu spet zaposlili, saj so tudi v času krize odpirali nova delovna mesta. Solidarnost med zaposlenimi se kaže tudi v njihovih plačah, v povprečju imajo menedžerji šestkrat večjo plačo kot delavci z najnižjim dohodkom, izjeme so redki vodilni menedžerji, ki imajo devetkrat višjo plačo od povprečne.

Ker so delavci solastniki podjetja in sodelujejo pri njegovem upravljanju, se v Mondragonu zavedajo, da morajo biti vsi delavci dobro informirani o poslovanju podjetja in njegovih dejavnostih. Prav tako se zavedajo pomena vzgoje in izobraževanja, ki ga je poudarjal že ustanovitelj Mondragona in se zavzemal za enake možnosti v izobraževanju, zato vsem zaposlenim plačajo izobraževanje. Stroške izobraževanja krije Lagun Aro. Ustanovili so tudi svoje izobraževalne organizacije, več poklicnih šol, Univerzo Mondragon, tehnološke centre, mnoga podjetja korporacije imajo lastne oddelke za raziskave in razvoj itd.

Ekonomski model korporacije Mondragon preprečuje nekatere probleme sodobnih družb, kot so vedno večji prepad med revnimi in bogatimi, neenakopravnost, socialno izključevanje, kršenje človekovih pravic, vedno več prekarnih zaposlitev, brezposelnost itd. Primer Mondragon že 55 let dokazuje, da so lahko podjetja, v katerih so odnosi bolj demokratični, solidarni in enakopravni kot v običajnih kapitalističnih podjetjih, ravno tako ali še bolj konkurenčna, poleg tega pa je raven kakovosti življenja njihovih delavcev neprimerno višja.

Celoten članek: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/1042494310