Domneva nedolžnosti

Avtor: Koordinacija mariborskih vstajniških skupin

Proces proti vstajnikom v Mariboru še vedno poteka. Obramba je ovrgla policijske posnetke s helikopterja – na njih obsojenih ni bilo; obramba je sodišču predstavila posnetke varnostnih kamer lokalov, ki potrjujejo zgodbo obtoženih; obramba je sodišču predstavila račune, ki so jih obtoženi plačevali prav v trenutku, ko bi naj po besedah policije izvajati nasilje po mariborskih ulicah. In sodišče? Mariborsko sodišče? Ali res sledi scenariju, po katerem je bilo treba disciplinirati mariborsko in slovensko vstajo? Ali res še vedno verjame tistim policajem, ki trdijo, da so videli obtožene tam, kjer jih kamere niso? Ali takšno sodišče sploh še služi občanom in državljanom in ali sploh še lahko pričakuje, da mu bomo verjeli, da se ne bomo nad njegovimi odločitvami pritožili na vse možne (in zlasti Evropske) višje instance? Ali si takšni sodniki sploh še drznejo pričakovati, da bodo občani verjeli v neodvisnost sodstva?

Jasno, sodniki bodo začeli jadikovati, vpili bodo, naj jim damo mir, da bo lahko sodišče v miru in neodvisno opravilo svoje delo. Toda sodišče lahko v imenu javnosti zahteva neodvisnost le, dokler kot nekaj najbolj dragocenega varuje domnevo nedolžnosti.

Kaj pomeni braniti domnevo nedolžnosti, razume vsakdo. Breme dokazovanja v sodnem postopku nosi tožilstvo, skratka tisti, ki toži, in ne tisti, ki zanika dejanje ali se brani. V sedanjem procesu zoper vstajnike se je to osnovno načelo pravičnega sodstva že izgubilo. Absurdno, zaskrbljujoče je, da morajo vstajniki sodišču predočati dokaze, da morajo dokazovati, da niso krivi in da tožilstvo, policija in sodišče spodbijajo te dokaze; pa čeprav gre za elektronska dokazila o plačevanju in posnetke kamer, da celo policijskih kamer.

Domneva nedolžnosti pomeni, da je vsakdo nedolžen, dokler njegova krivda ni dokazana. Vstajniki bomo rekli: pa saj se borimo prav za to. Zoper skorumpiran sistem, sistem, katerega ogledalo so prav sodišča, ki ne spoštujejo svojih lastnih svetih načel. Predstavljajte si sedaj, da niste vstajnik in vas zaprejo in procesirajo skorumpirani organi represije, ker ste se preprosto znašli na napačnem kraju ob napačnem času – v času vstaje policiji na poti. Ko ste prišli na napačen kraj ste verjeli v pravno državo, mislili ste si, da sodišča delujejo, da tožilstva delujejo, da so v policiji dobri dečki. Nato pa so vas dobri dečki nasilno odpeljali iz napačnega kraja, vas nasilno obravnavali itd. Nenadoma na svoji koži skusite, kako tožilstvo posluša pričevanja policajev, ki jih spodbijajo kamere policajev; nenadoma opazite, da vas sodišče, čeprav niste ničesar naredili, morda še na vstajo niste šli namenoma, prav hoče obsoditi. Za nameček ugotovite, da je breme dokazovanja kar čez noč padlo na vas. Ni več tako, da ste krivi le, če res ni več razumnega dvoma o vaši krivdi; krivi ste, ker se je nekdo nekje (na pravem kraju ob pravem času) dogovoril, da ste krivi. Krivi ste, ker morate biti krivi. Kaj je pravno dopustno ni več pomembno, ker vas sistem – prav ta sistem, v katerega ste zaupali – ne more spoznati za nedolžne in vas oprostiti.

Domneva nedolžnosti, kot lahko preberemo tudi v številnih internetnih virih, pomeni, da v konkretnem sodnem procesu o krivdi ali nedolžnosti v bistvu odloča javnost. Sodišče kot predstavnik interesa javnosti mora zgolj zagotavljati pošten sodni proces, primerno udeležbo tožilstva in obrambe, storiti mora vse, da lahko opazovalci procesa, pri nas pa smo to prav predstavniki javnosti, na osnovi vseh predstavljenih dokaznih gradiv in ovržb upravičeno sklepamo, da so obtoženi zagotovo storili, kar jim tožilstvo očita. Toda pri nas, ko je postalo jasno, da je policija prirejala čas svojih lastnih posnetkov, ko je obramba mukoma a vendarle dosegla, da se ti posnetki kot skrajno neverodostojni izključijo iz procesa, ko je postalo jasno, da zoper obtožene stoji samo še beseda nekaj prestrašenih (ali nemara kupljenih?) policajev, lahko javnost sklepa le še, da storilci očitanih dejanj skoraj zagotovo niso storili. Zakaj se torej proces sploh še nadaljuje?

Domneva nedolžnosti je pravni instrument, ki – kot še lahko preberemo na Wikipediji – po francoskem kardinalu in pravniku Jean Lemoineu ohranja človečnost sodišč, ker uveljavlja načelo, da ljudje večinoma niso hudodelci, s čimer ohranja zaupanje v ljudi. Zato je vselej treba upoštevati razbremenilne dokaze in dosledno vztrajati, da organi pregona (država) ne morejo že kar vnaprej podpreti svoje trditve. A pri nas, kot rečeno, se prav na tej točki porajajo usodni dvomi, kar meče temno luč na delovanje pravne države. Pri nas se namreč vedno bolj zdi, vedno bolj upravičeno zdi, da je bilo vse zmenjeno že vnaprej. Vedno bolj se zdi, da imamo pri nas opraviti še z eno privatizacijo, privatizacijo pravne države – zasedbo države s strani partikularnih, sebičnih interesov.

Domneva nedolžnosti pomeni, da toženi stranki sploh ni treba zbirati dokazov za njeno nedolžnost, niti s prstom ji ni treba migniti v tej smeri – pri nas pa se, kot rečeno, obtoženi celo morajo boriti za verodostojnost teh dokazov na sodišču; z zbranimi dokazi se morajo boriti zoper besedo tistih policajev, ki še vedno trdijo, da so obtožene videli na napačnem kraju ob napačnem času, čeprav – ponavljamo! – policijske kamere, ki so v istem času snemale ta kraj, to izrecno zanikajo in čeprav obstajajo blagajne, ki so izdale račune ob istem času a na drugem kraju. Zakaj hudiča se sodišče poigrava z usodo sodstva v Sloveniji?

Končajmo. Domneva nedolžnosti je temeljna pravica v vseh sodobnih demokracijah in je vključena v temeljne dokumente vsake države in tudi Evropske unije. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Svetu Evrope (člen 6. 2) celo pravi, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom. Konvencija je zavezujoča za vse člane Sveta Evrope.

Koordinacija mariborskih vstajniških skupin

Podpisniki:

Zofijini ljubimci, 29. oktober, Kreativna skupina, Strateška skupina, Skupaj za Maribor, OZM